Sanacija poplav: Vprašanja in odgovori

CELOTNO VPRAŠANJE:

Poplavljeno pritličje – ima kdo izkušnje s poplavo do cca 60cm, 5ur? Parket še brez letvic, voda blatna (mulj). Ko je voda odtekla je ostalo ogromno mulja. Ali izsušiti s talnim gretjem ali menjati izolacijo, talno gretje, estrih? Parket je že odstranjen.

ALPOD ODGOVOR:

Če je bilo stanovanje zalito 5 ur s 60 cm vode, predvidevamo, da je voda zelo verjetno prodrla v podlago. Podlago običajno sestavljajo različni sloji, kot so folije, toplotno – zvočne izolacije in cementni estrih ter v tem primeru še cevi talnega ogrevanja.

1. Splošen nasvet v tem primeru velja pod sledečimi pogoji:

• Če gre za cementni estrih.

• V podlagi ni slojev, ki bi bili zelo vpojni za vodo (lesene ali osb plošče, izolacija iz lesnih vlaken, izolacija iz volne).

• Ali če v podlagi voda ni »ujeta« ali prisotna iz kakšnih drugih vzrokov (npr. napravljeno »korito iz hidroizolacije.).*

*(V tem primeru se morajo ocene situacije na objektu lotiti strokovnjaki in izvesti naprednejše sušenje z vpihavanjem zraka v podlago ali pa je potrebna temeljita sanacija podlage).

2. Če ni zgornjih ovir oz. omejitev, je naše splošno priporočilo naslednje:

• Podlago in prostore se temeljito očisti.

• Odstrani se vse talne obloge in morebitne ostanke lepila ter prostor popolnoma izprazni (pokrita površina je ovira kapilarnemu dvigu vlage skozi cementni etrih na površino estriha, od koder vlaga izhlapi).

• Pregledati je treba stanje podlage – estriha (razpokanost, kompaktnost, krušljivost povečana neravnost, itn.). V primeru prisotnosti večjih napak naj presojo ustreznosti podlage opravi strokovnjak, gradbenik ali mojster polaganja talnih oblog. Če je ocena pozitivna, se lahko začne s sušenjem podlage, v nasprotnem primeru bo potrebna večja sanacija.

• Se lahko začne sušenje z razvlaževalci zraka (»sušilci« dehidratorji, kondenzacijski sušilci) prostorov pri zaprtih oknih in vratih.

• Če se suši brez razvlaževalcev zraka, je treba vzpostaviti menjavanje zraka med prostori in okolico (prezračevanje prostorov, odpiranje oken, vrat, prisilno prezračevanje …), da se vlažen notranji zrak odvaja iz prostorov in v prostore prihaja svež, bolj suh zunanji zrak, ki je sposoben sprejemati vlago iz podlage in sten. S takšnim kroženjem odvajamo vlago iz prostorov.

• Vklop talnega ogrevanja pospeši sušenje betonskega dela estriha. Ogrevanje se vklopi s postopnim dvigom temperature, običajno je najvišja dovoljena temperatura ogrevalne vode 40-45 stopinj Celzija. Nekatere ogrevalne naprave imajo program sušenja estriha. Priporočamo, da se sušenje izvaja v dveh ogrevalnih ciklih, in sicer po izsušitvi (ko vlažnost pade pod 1,8% CM) se ogrevanje prekine za cca 3 dni in se ga po kontroli vlage ponovno vzpostavi vsaj za nekaj dni.

• Če se po končani izsušitvi pojavi ponoven porast vlažnosti, to lahko pomeni, da s sušenjem nismo odstranili vse vlage iz spodnjih slojev podlage in je treba sušenje ponoviti.

• Nove talne obloge se polaga, ko smo prepričani, da je podlaga trajno suha in vlažnost estriha znaša manj kot 1,8% merjeno po CM metodi. V nasprotnem primeru tvegamo poškodbe nove talne obloge…

Opomba: Nasvet je splošen, podan dobronamerno z namenom pomoči, sloni na omejenih informacijah in predvidevanjih, zato zanj ne moremo prevzeti odgovornosti.

ALPODOV ODGOVOR:

Vprašanje je težko in večplastno in je nanj težko enoznačno odgovoriti.

Parket je talna obloga, izdelana iz lesa. Les je material, ki se sorazmerno hitro lahko navlaži, najhitreje preko čelnih spojev. Parket vlago sprejema iz vlažne ali mokre okolice in jo v primeru suhega okolja (ko je to vzpostavljeno) tudi oddaja – se ponovno osuši.

Med navlaženjem se parket širi, najbolj opazno se mu povečuje širina. Navlaženje je lahko najprej opazno kot popolno izginjanje režic med parketnimi deščicami ali kot deformacije robov parketnih deščic ali kot sprememba barve (potemnitev) ob krajših čelnih spojih, lahko se pojavi tudi kot »valovitost« površine. Če je navlažitev parketa večja, se parketna površina lahko toliko razširi, da se parket bočno upre v stene prostora. Sile so lahko tudi tako velike, da parket lahko tudi »dvigne« s podlage ali »odrine« lahke stene (npr. mavčne).

Med sušenjem se navlažen parket ponovno skrči. Običajno se skrči bolj od prvotne dimenzije, zato je običajno, da med parketnimi deščicami po osušitvi nastanejo reže. Velikost rež je sorazmerna s stopnjo prekomernega navlaženja in širino parketnih deščic.

Normalna vlažnost v novem parketu je do 9% (malo variira med tipi parketa). Pri parketu, ki ima vlažnost lesa nad 12-13%, bo po osušitvi lahko že imel reže, z rastjo stopnje vlage pa se režice po osušitvi še povečujejo. Parket, ki ima vlažnost bistveno nad 15%, bo po osušitvi toliko poškodovan in deformiran, da ga bo verjetno težko ohraniti.

Stopnja vlažnosti parketa je po vodni škodi na površini lahko drugačna kot v globini. Parket se med navlaženjem in sušenjem tudi deformira, sloji, poka. Lak ali olje kot površinska zaščita ne moreta zapreti mikropor v lesu in ne moreta preprečiti navlaženja parketa.

Če v parket vlaga vstopa s spodnje strani, kot posledica navlaženja gradbene konstrukcije in podlage, se znaki navlaženja parketa lahko pokažejo ali stopnjujejo še več tednov po nastanku »vodne škode«. V tem primeru (če je šlo za manjše navlaženje) lahko preprečimo večjo škodo v parketu, če čim prej pričnemo sušiti z vpihovanjem zraka v področje estriha (to izvajajo specialisti za sušenje stavb in nekateri bolje opremljeni polagalci talnih oblog) in tako zmanjšamo količino vode, ki bi jo sicer prejel parket, in posledično zmanjšamo oz. omejimo škodo na parketu.

V primeru večjega navlaženja je možna izsušitev po naravni poti ali z uporabo razvlaževalnikov oz. sušilnikov zraka. V teh dveh primerih sušimo z odvzemanjem vlage iz zraka v vlažnih prostorih ali z izmenjavo zraka – zračenjem prostorov. Za efektivno sušenje v teh primerih je treba prej odstraniti talno oblogo in tako omogočiti vlagi, da se iz spodnjih slojev kapilarno dvigne na površino estriha, od koder nato izhlapi v zrak. Drug način sušenja je prisilno sušenje z vpihovanjem zraka v področje estriha (ki se tudi kombinira z razvlaževalniki zraka), pri tem tipu sušenja odstranitev talne obloge zaradi samega postopka sušenja ni nujno potrebna, ker vlago iz spodnjih delov konstrukcije odnaša vpihan zrak.

Opozarjamo, da je treba pred ponovno vgradnjo iz podlage odstraniti vso odvečno vlago. Za izsušitev veljajo enake vrednosti kot za nove estrihe, in sicer:

•  cementni estrihi s talnim ogrevanjem morajo pred vgradnjo nove talne obloge imeti vlažnost do 1,8%,
•  cementni estrihi brez talnega ogrevanjem pa do največ 2% merjeno po CM metodi.

Odgovor, kaj storiti v konkretnem primeru, je odvisen od vrste dejavnikov, kot so trajanje in intenzivnost vodne škode, vrsta talne konstrukcije, načina vgradnje parketa (lepljenje/plavajoče polaganje), vrsta in tip parketa.

Imamo primer, ko parket, ki je bil več kot dva dneva zalit s 3 cm (čiste) vode in je potreboval le dva tedna sušenja z vpihavanjem zraka s turbinami v področje estriha in lokalno sanacijo z zamenjavami nekaj parketnih desk, in na drugi strani primere, ko je bila po kratkotrajnejši izpostavljenost vodi potrebna zamenjava celotnega parketa vključno s sušenjem talne konstrukcije.

Seveda je velika razlika med tem, ali gre za čisto vodo ali mulj.

Parket, ki je na podlago prilepljen s kakovostnimi lepili, jo bo odnesel bolje kot talna obloga, ki je položena plavajoče. Seveda pa je prilepljen parket neprimerno težje odstraniti. Odstranjevanje lepljenega parketa pogosto lahko povzroči tudi poškodbe estriha. Lepljen parket je treba odstranjevati previdno in z občutkom, čeprav sodobna lepila zelo močno držijo. Če so poškodbe estriha površinske, se jih običajno lahko sanira lokalno z izravnalnimi masami po osušitvi konstrukcije in pred polaganjem nove talne obloge.

Nekatere parkete, ki ne bodo utrpeli tako velike škode (predvsem ostrorobe deščice manjših dimenzij po manjši vodni škodi), bo v nekaterih primerih verjetno možno rešiti tudi z brušenjem in lakiranjem ali oljenjem na »licu mesta«, vendar šele po tem, ko bodo ponovno posušeni na vlažnost lesa, ki je nižja od 9%, ali mogoče z lokalnim menjavanjem posameznih parketnih deščic. Pogoj za to je, da bo konstrukcija uspešno posušena brez odstranitve talne obloge.

Opomba: Nasvet je splošen, podan dobronamerno z namenom pomoči, sloni na omejenih informacijah in predvidevanjih, zato zanj ne moremo prevzeti odgovornosti.

CELOTNO VPRAŠANJE:

Poplavljena laminatna tla (sanacija laminata in njemu podobnih talnih oblog).

ALPODOV ODGOVOR:

Laminat je v naših domovih zelo pogosta talna obloga, ki se je donedavna vgrajevala le plavajoče, v zadnjem času pa se nekatere vrste predvsem »vodoodpornih« laminatov lahko vgrajujejo tudi s polnim lepljenjem na podlago. Kaj se zgodi z »navadnim« ali »vodoodpornim« laminatom po navlaženju? Po reakciji na vlago v to skupino laminatov lahko štejemo tudi druge talne obloge, ki so prvenstveno namenjene za plavajoče polaganje in imajo nosilno ploščo iz HDF plošče, kot so pluta, linolej, tudi vinil (na HDF) in so običajno debele okrog 10 mm.

V sestavi laminata v veliki meri prevladujejo lesna vlakna, ki so sicer stisnjena in zlepljena v trdo in kompaktno ploščo. Tudi novejši »vodoodporni« laminati so izdelani po podobnih osnovnih postopkih in iz podobnih sestavin, le da vsebujejo tudi dodatke, ki povečujejo odpornost nosilne plošče »vodoodpornega« laminata na vlago. Tako kot les imajo tudi lesna vlakna in iz njih izdelane plošče (npr. HDF) lastnost, ki so jo »podedovale« po osnovnem gradniku – lesu. To pomeni, da so naravno vpojne za vodo in vlago in se po navlaženju širijo in deformirajo. »Vodoodporni« laminati imajo v praksi (z namakanjem) preizkušeno povečano odpornost na vlago, ki pa je časovno omejena v večini primerov bolj na ure kot na dneve ali celo tedne. Tudi »vodoodporni« laminat, ki se dalj časa (več ur ali dni) nahaja v vodi, mulju ali v vlažnem okolju, bo vlago postopno absorbiral in se bo deformiral. »Vodoodporni« ves čas pišem v navednicah, ker dejansko ne gre za dolgotrajno vodoodpornost, ampak za povečano odpornost na vlago in površinsko vodo oziroma kakšno drugo tekočino. Ena od možnosti za plavajoče položene »vodoodporne« laminate bi torej bila (govorim v pogojniku), da se jih čim prej po navlaženju previdno odstrani iz vlažnega okolja, očisti in obriše ter primerno shrani v suh prostor z normalno zračno vlažnostjo okrog 50%, da se lahko osušijo, nato pa se jih dobro zapakira v polietilenska (PE oz. PVC) ali bolje v »strech« folijo do ponovne vgradnje. V tem primeru (odvisno od časa izpostavljenosti) mogoče laminat mogoče ne bi bil kot nov, bi bil pa lahko še uporaben.

Laminat je običajno položen na tanjšo podlogo iz izolacijskega materiala, ki je lahko tudi vpojna za vodo ali pa ne. V največ primerih bi moral biti laminat položen na PE folijo kot prvem sloju na estrihu (res pa je, da v praksi marsikdaj tudi manjka).

Navlaženi laminat se odziva na sledeče načine:

• z dvigom oziroma nabrekanjem robov – na spojih, s širjenjem v vzdolžni in bočni smeri, zato se dviguje površina
• z deformacijami, ki so vidne kot neravnost površine, v prvi prehodni fazi pa s povečanim pojavom škripanja.

Po osušitvi se laminat po širini in dolžini ponovno deloma skrči, vendar se debelinsko nabrekanje laminata (razen minimalnega) po osušitvi v prvotno stanje žal vrača manj, kot bi si želeli. Ko ima laminat odprte spoje, ki so posledica navlaženja, lahko po osušitvi pričakujemo le manjše vidno izboljšanje, ne moremo pa več pričakovati popolnega izboljšanja površine. Tudi če takšen laminat pustimo vgrajen, obstaja po osušitvi velika nevarnost škripanja in pokanja pri hoji.

Laminat ima daleč največjo vpojnost na robovih – to je na klik spojih. Klik spoji so pri laminatu izdelani dobesedno z mikrometrsko natančnostjo. Če se odstranjen (ali tudi nov laminat) navlaži do te mere, da robovi nabreknejo, je ponovna vgradnja zelo težka in ne bo dala dobrih rezultatov, saj je, kot smo rekli, nabrekanje HDF v precejšnji meri trajna deformacija. Laminat, ki kaže vidne zgoraj opisane znake in deformacije, lahko smatramo kot uničen in ga ni nesmiselno shranjevati.

Če laminata po vodni škodi ne bi odstranili, bi se v vlažnem okolju pod njim začela razvijati plesen in množiti mikroorganizmi, kar ima poleg drugega za posledico tudi dolgotrajne neprijetne vonjave.

Lahko strnemo, da je seveda je potrebna presoja od primera do primera, vendar je žal po dobro vidni deformaciji laminata, ki je posledica vodne škode, le ta trajno uničen in ga je treba odstraniti…

Opomba: Nasvet je splošen, podan dobronamerno z namenom pomoči, sloni na omejenih informacijah in predvidevanjih, zato zanj ne moremo prevzeti odgovornosti.

ALPODOV ODGOVOR:

Izkušnja iz prakse: Pred leti je kratkotrajna poplava (nekaj ur) zalila pritlične prostore. Po hitri čistilno-sušilni akciji je bilo treba le točkovno krpanje poškodovanih vinilnih plošč.
V omenjenem primeru voda vinilnih plošč ni uničila.

Ali je to splošno pravilo? Ali se bodo tako obnašale vse vinilne talne obloge? Ali je vinilna talna obloga, podobno kot plastenke, plastična posoda, vrečke …, vodoodporna? Ali voda vinilni talni oblogi škoduje?

Odgovor sploh ni enoznačen in tako enostaven kot zgornja vprašanja. Odvisen je od več dejavnikov, kot so:
– vrsta vinilnega poda
– sestava podlage
– način vgradnje (plavajoče ali lepljenje)
– vrsta vgrajene (ali ne-vgrajene) podloge pod vinilom pri plavajočem polaganju
– vrsta uporabljenega lepila, če je talna obloga lepljena
– bistven vpliv ima tudi količina vode oziroma trajanje in stopnja navlaženosti

ALI SO VSE VINILNE TALNE OBLOGE ENAKE?
Poglejmo malo podrobneje. Poznamo več vrst vinilnih talnih oblog, ki so izdelane po zelo različnih tehnologijah. Vinilne talne obloge so lahko izdelane kot:
– homogene (so iz enotne mase po celotnem prerezu)
– heterogene (so izdelane s ploskovnim spajanjem različnih slojev v celoto – primer te talne obloge so LVT plošče),
– lahko so izdelane iz osnovne nosilne plošče, na katero so z zgornje vidne strani dodani sloji dekorjev in s spodje lahko podloga – primer te talne obloge je zadnja generacija SPC vinilnih plošč

Načeloma vinilne talne obloge niso izdelane iz »enostavne plastike« kot plastični izdelki za enkratno uporabo, ampak že osnovni (tudi homogeni) material vsebuje mnogo različnih sestavin in polnil, med katerimi pri večini talnih oblog zlahka najdemo takšne, ki se odzivajo na prisotnost vode v tekoči obliki, še bolj pa se odziva na prisotnost vodne pare (plinaste oblike vode), ki nastaja ob sušenju gradbenih konstrukcij. Ena od komponent vinilnih talnih oblog, ki je najbolj odporna na povišano vlago, je osnovna nosilna plošča SPC talnih oblog, vendar imajo marsikdaj SPC plošče tudi podlogo.

Nekatere talne obloge za plavajoče polaganje imajo s spodnje strani dodano (integrirano) podlogo, druge zahtevajo dodajanje podlage pred polaganjem, za tretje se dodatna podloga odsvetuje. Ta podloga je lahko iz materialov, ki so odporni na vlago ali pa ne…

ALI JE NAŠ VINIL BOLJ ODPOREN NA VLAGO?
Informacijo o tem, ali je vaša vinilna talna obloga bolj odporna na povišano vlago, boste našli v navodilih za vgradnjo, in sicer v zahtevah za suhost podlage pred polaganjem. Če je za talne obloge ob polaganju dopuščena višja vlažnost od 1,8 % (CM) – za cementni estrih s talnim ogrevanjem, ali nad 2,0% – za cementni estrih brez talnega ogrevanja, ali celo če zahteve glede vlažnosti podlage v navodilih za vgradnjo ni, je to močen signal, da je vaša talna oblogo bolj odporna na povišano vlažnost.

Če imate vinilno talno oblogo polno lepljeno na podlago, je zelo pomembno vprašanje odpornost lepila na povišano vlago. Za vgradnjo vinilne talne obloge se v zadnjem obdobju običajno (razen v primeru zahtevnejših pogojev za vgradnjo) uporabljajo disperzijska lepila. Ena od njihovih lastnosti je lahko tudi ta, da po daljši izpostavljenosti povišani vlagi lepilni spoj začne popuščati.

KAKO SE VINILNA TALNA OBLOGA V PRAKSI ODZIVA NA POVIŠANO VLAŽNOST OZ. KAKO SE TA KAŽE?
Plošče talne obloge se lahko začnejo kriviti – postajajo konkavne, površina postaja neravna, robovi plošč se dvigujejo, v talni oblogi se pojavi napetost in napenjanje, spoji se začnejo se odpirati, pojavijo se reže med spoji plošč. Lepljene talne obloge lahko začnejo odstopati ali se na njih pojavijo mehurji. V primeru navlaženosti spodnjih slojev gradbenih konstrukcije se težave lahko začnejo tudi pozneje, kot posledica povišane vlage, ki v obliki vodne pare prehaja skozi gradbene konstrukcije in se akumulira pod slabo paropropustnimi vinilnimi talnimi oblogami. Ta pojav posebej pri plavajoče položenih talnih oblogah lahko spremlja tudi pojav neprijetnega vonja po plesni.

Primere je treba presojati od primera do primera in se odločati glede na intenzivnost in trajanje izpostavljenosti povišani vlagi, sestavo podlage, vrsto in morebitni odziv talne obloge in druge okoliščine. V primeru navlaženja podlage v globino se je treba zavedati, da je položena talna vinilna talna obloga močna zapora prehajanju vlage, ki zelo upočasnjuje sušenje, zato je v takšnih primerih zelo primeren razmislek o odstranitvi ali v primeru polno prilepljene vinilne talne obloge o prisilnem izsuševanju z vpihovanjem zraka v talne gradbene konstrukcije.

Prezgodnje nameščanje novih, čeprav »vodoodpornih« talnih oblog na obstoječe navlažene konstrukcije generalno odsvetujemo. Priporočamo predhodno izsušitev. V primeru manjšega povišanja vlažnosti podlage je včasih možna tudi rešitev s premazi estriha s parnimi zaporami, ki se izvede pred polaganjem. Parne zapore bistveno zmanjšajo prehajanje vlage iz estriha na površino, vendar se moramo zavedati, da v tem primeru vlaga ostane ujeta v konstrukciji in je potencialno nevarna, saj bo nekje našla pot in izhajala bistveno daljši čas.

Opomba: Nasvet je splošen, podan dobronamerno z namenom pomoči, sloni na omejenih informacijah in predvidevanjih, zato zanj ne moremo prevzeti odgovornosti.

ALPODOV ODGOVOR:

Najprej nekaj besed o sestavi estriha in možnih poteh za navlaženje gradbene konstrukcije, na katere mogoče v prvem trenutku ne pomislimo.

KAJ JE ESTRIH IN KAM VSE LAHKO PRODRE VODA?

Estrih je podlaga, na katero je vgrajena talna obloga. Če pogledamo bolj po gradbeniško, je to gradbeni element, katerega glavne funkcije so izboljšanje zvočne in toplotne izolativnosti med etažami ali proti tlom. 

V področju estriha so »skrite« tudi vsakovrstne instalacije, kabli, kanali in cevi, v zadnjih desetletjih vse pogosteje tudi talno ogrevanje. Na našem področju je najbolj običajen cementni estrih, ki je v stanovanjskih stavbah običajno debel nekaj centimetrov in leži na sloju toplotno-zvočne izolacije, položene na betonsko ploščo. 

Vertikalni stik med steno in estrihom ter med preboji estriha (npr. cevi za radiatorje, dimnike …) je približno centimeter široka dilatacijska reža, ki je ob izdelavi estriha običajno zapolnjena z izolacijskim materialom. Ob poplavi ali drugi vodni škodi lahko skozi različne netesnosti in gradbene materiale ob instalacijskih kanalih in ceveh (ali skoznje) ter skozi dilatacijske reže in netesnosti voda prodre tudi v področja pod betonskim slojem estriha, v področje izolacije, instalacij in betonske plošče, ki služi kot nosilna osnova. 

Če ni vmesne vodotesne hidroizolacije, vlaga v prostore lahko prihaja tudi preko navlažene betonske plošče in sten.

KAKO VLAGA PREHAJA SKOZI MATERIALE?

Poglejmo, kako vlaga prehaja skozi materiale in iz njih izhaja. Betonske in zidane konstrukcije so porozni materiali, ki se lahko napojijo z vodo. Po estrihu in zidovih vlago (tudi) navzgor potiska »kapilarni vlek«, ki je različen za različne materiale. Ta je pri nekaterih materialih, kot so na primer opečni zidaki, še posebej močen. Ta kapilarni vlek »transportira« vlago iz nižjih plasti na površino estriha ali zidov, od koder vlaga nato izhlapi v zrak. 

Vmesne folije med sloji, izolacijski materiali, kot so na primer XPS (stirodur) in EPS (stiropor), hidroizolacije, zvočno-izolacijske pene, sistemske plošče talnega ogrevanja, so velika ovira kapilarnemu dvigu vlage na površino.

KAKO POTEKA SUŠENJE?

Vlaga s površine estriha (ali zidov) izhlapi v zrak. Materiali vlago oddajajo v največji meri preko površine. Če želimo, da bo ta proces potekal dobro in čim hitreje, moramo na eni strani zagotoviti dober prehod vlage s površine v zrak, po drugi strani pa suh zrak, ki bo sposoben sprejeti večjo količino vlage s površine estriha in zidov. 

To lahko storimo na naslednje načine:

1.         S površine moramo odstraniti vse materiale in predmete, ki ovirajo prehod vlage, to so tudi vse vrste talnih oblog in drugi obložni materiali tal in sten, ter vse večje nečistoče ali materiali, ki se nahajajo na estrihu.

           Velika ovira za prehajanje vlage iz gradbene konstrukcije v zrak so tudi neprepustni premazi na tleh in stenah. Estrih se dobro suši, če ima »odprto« površino. Pri izdelavi estriha včasih na površini nastane zglajena skorjica iz posušenega cementnega mleka, včasih je površina naknadno obdelana z izravnalno maso, parno zaporo ali kakimi drugimi sloji. 

            Če je na estrihu dobro zglajena betonska površina, izravnalna masa ali če so estrihi s čim premazani, je za učinkovito naravno sušenje treba te površinske sloje odstraniti. To običajno storimo z obrusom površine estriha, ki estrih »odpre« in zaradi večje hrapavosti poveča površino za izhlapevanje vode.

2.         Suh in topel zrak je sposoben sprejeti bistveno večjo količino vlage, kot vlažen in hladen zrak. Ko je zrak zasičen z vodno paro, vlage iz okolice ni sposoben več sprejemati. Za učinkovito sušenje je treba v prostorih zagotoviti dovolj veliko količino suhega zraka. 

            To lahko storimo na naraven način, tako da odpremo okna ter tako zagotovimo, da se z vlago nasičen zrak v prostorih izmenjuje s svežim zunanjim bolj suhim zrakom. Zunanji zrak ima lahko v poletnem času precej visoko vlažnost (pravimo, da je »soparno«), kar upočasnjuje sušenje. V hladnejšem delu leta zunanjemu zraku bistveno povečujemo sušilno sposobnost (sposobnost za sprejemanje vlage) z ogrevanjem prostorov.

            Drugi način za zniževanje vlažnosti zraka v prostorih je »prisilno sušenje« z razvlaževalci (dehidratorji ali sušilci zraka). Ti iz vlažnega zraka izločajo vodo v posode, ki jih je treba redno prazniti, saj se razvlaževalniki avtomatsko zaustavijo, ki je zbirna posoda polna. V času prisilnega izsuševanja morajo biti okna in vrata zaprta. Na tak način z dovolj velikim številom sušilcev (neodvisno od zunanje vlažnosti) v prostorih vzpostavimo stanje suhega zraka, kar zelo ugodno vpliva na sušenje. 

            Kolikšen prostor lahko »pokrivajo« posamezni sušilci, je odvisno od njihove velikosti, dobro je, da je v vsakem prostoru vsaj en sušilec. Količina vode, ki se skupno nabere v posodah sušilnikov, je včasih zelo velika, skoraj neverjetna, včasih manjša. V prostorih, ki jih sušimo, je priporočljivo meriti (spremljati) vlažnost zraka. 

            Ko se v zbirnih posodah sušilnikov ne nabere več dosti vode oz. vlage, to pomeni, da je zrak sorazmerno suh in da smo odvzeli večino vlage s površine gradbene konstrukcije, ni pa to še nikakršno zagotovilo, da se je konstrukcija globinsko popolnoma posušila. Vlažnost zraka in gradbenih konstrukcij je treba spremljati dolgoročno, tudi po tem ko se v sušilnikih ne nabere več dosti vode in ne sušimo več. 

3.         Če imamo v estrihih vgrajeno toplovodno talno ogrevanje, lahko sušenje pospešimo z dvigom temperature estriha. Temperatura vstopne vode v ogrevan estrih naj ne preseže 55°C. Dvig in spust temperature ogrevalne vode naj bo postopen po cca. 5°C dnevno (ne delajmo temperaturnih šokov).

            Ogrevanja ne prekinjajmo in naj poteka 24 ur na dan. Če imamo ogrevalno napravo, ki ima program sušenje estriha, jo nastavimo na ta program. Priporočamo, da se talno ogrevanje za nekaj dni zaustavi, po tem ko dosežemo vlažnost estriha med 1,5 % in 1,8 %, merjeno po CM metodi. Če vlažnost v estrihu dokaj hitro ponovno naraste, je to lahko znak, da je v spodnji gradbeni konstrukciji estriha še prisotna vlaga. 

             Estrihu sicer vlažnost lahko ponovno naraste tudi zgolj zaradi izpostavljenosti bolj vlažnemu zraku v prostorih.

4.         Najhitrejši in najučinkovitejši način (za nekatere tipe estrihov lahko tudi edini) je sušenje, ki ga izvajajo specialisti za sušenje, pri katerem kombinirajo vpihovanje zraka v področje estriha s hkratnim odvzemanjem vlage (sušenjem) iz zraka v prostorih, kot je opisano v točki 2. 

            Glede na dejstvo, da so po poplavah potrebe po sušenju zelo velike, to je bistveno večje od kapacitet, ki jih lahko zagotovijo specialni izvajalci za sušenje stavb, se ne bi zgodilo prvič, da bi se po zaključku sušenja izkazalo, da vlažnost ponovno narašča, kar pomeni, da je bilo sušenje prehitro zaključeno. 

            Priporočamo, da od izvajalcev sušenja pridobite pisno izjavo (potrdilo), da so prostore osušili. Orientirajmo se na rezultat, to je na osušeno konstrukcijo, in ne zgolj na sam postopek sušenja. Vsekakor je pred vgradnjo talne obloge treba izmeriti vlago v estrihih. Če to pokaže, da je vlažnost ponovno prekomerno narasla, je treba ponovno kontaktirati izvajalca sušenja.

5.         Pred polaganjem talne obloge naj specialisti nujno preverijo vlažnost estriha in vgrajujejo le na suhe podlage.

            Pred polaganjem večine talnih oblog (izjemi sta predvsem keramika in kamen) mora vlažnost v estrihu znašati do 2,0 % (merjeno po CM metodi) pri cementnem estrihu, ki nima talnega ogrevanja, in do 1,8 % pri cementnih estrihih s toplovodnim talnim ogrevanjem (nekateri standardi in nekateri proizvajalci zahtevajo tudi do 1,5 %).

           Vlaga je lahko ujeta v spodnjih delih gradbene konstrukcije. V primeru suma, da mogoče obstaja nevarnost ponovnega porasta vlažnosti, je dodatna varovalka tudi izvedba premazov parne zapore, ki zmanjšuje prehajanje vlage skozi površino estriha pod oziroma v talno oblogo.

KAKŠNA JE IDEALNA VLAŽNOST ZRAKA V PROSTORU?

Z vgradnjo talne obloge pa še ni konec nevarnosti. Vlaga iz gradbene konstrukcije lahko pospešeno izhaja še dolgo in v prostorih povzroča visoko zračno vlago (odvisno od stopnje globinske izsušenosti konstrukcije). 

Najbolj so izpostavljena prazna nevseljena stanovanja, ki se redno dnevno ne prezračujejo. Še vedno je tudi po vgradnji talne obloge potrebno pogosto večkrat dnevno zračenje prostorov. Priporočamo, da si v prostore namestite merilnik za temperaturo in vlažnost zraka. Za večino talnih oblog je dolgoročna izpostavljenost vlažnosti zraka nad 60 % lahko že škodljiva, tako kot je škodljiva prenizka zračna vlaga pod 45 %. 

Idealna vlažnost zraka v prostoru je med 50 % in 55 %.

Povišana vlaga dolgoročno vpliva tudi na kakovost življenja, saj povzroča razvoj škodljivih mikroorganizmov plesni in gliv, ki so lahko eden od virov nepojasnjenih neprijetnih vonjav v prostorih. Vodna škoda je kompleksna zadeva. Temelj kakovostne sanacije po vodni škodi je temeljita izsušitev objekta.

Opomba: Nasvet je splošen, podan dobronamerno z namenom pomoči, sloni na omejenih informacijah in predvidevanjih, zato zanj ne moremo prevzeti odgovornosti.

CELOTNO VPRAŠANJE:

Katere so pasti in nevarnosti pri ponovni vgradnji talne obloge po vodni škodi?

ALPODOV ODGOVOR:

Vodna škoda je običajno nepričakovan in nenaden dogodek, ki nam življenje pogosto nenadoma postavi na glavo. Večkrat je prisotna želja ali potreba po hitri rešitvi in s tem skušnjava, da gremo »po bližnjici«. Na takšen način smo kljub velikemu vloženemu trudu in stroškom na koncu lahko večkrat razočarani, saj nas doletijo težave, ki jih nismo pričakovali oziroma jih nismo znali predvideti. 

Ne moremo biti vsi strokovnjaki za vse in marsikdaj nimamo ustrezne opreme in orodji, zato svetujemo previdnost. Naj ima zanesljivost izvedbe prednost pred hitrostjo.

V tem zapisu se bomo posvetili ponovni vgradnji talne obloge ter pastem in nevarnostim, ki pri tem prežijo. Dobri mojstri, ki to delajo vsak dan, se pasti večinoma zavedajo, priložnostne mojstre pa bi radi opozorili na nekaj tem, od katerih je zelo odvisen končni rezultat in dolgoročno zadovoljstvo. 

Talna obloga je osnova, na katero je položeno pohištvo in vse ostalo, kar je v prostoru, zato je ni preprosto menjavati in sanirati. Med dobro in slabo vgradnjo oziroma med zadovoljstvom in nezadovoljstvom s talno oblogo v končni fazi marsikdaj odločajo podrobnosti.

Ker domači mojstri običajno polagajo »na klik«, se bomo posvetili predvsem temu načinu vgradnje. Predlagamo, da lepljenje talne obloge zaupate polagalcem specialistom.

1.         Izberimo talno oblogo, ki ustreza prostoru in njegovi uporabi. Če je le mogoče, naj ne bo cena glavni odločevalec. Glede tehničnih lastnosti se prepustite se dobrim svetovalcem v salonih talnih oblog.

2.         Pred začetkom del pregledamo podlago, na katero bomo vgrajevali (čistost, vlažnost, ravnost, čvrstost, morebitno razpokanost, druge nepravilnosti…), in jo po potrebi ustrezno pripravimo.

3.         Preden so lotimo vgradnje nove talne obloge, natančno preberimo navodila za vgradnjo in jih dosledno upoštevajmo. Iz navodil za vgradnjo izhajajo zahteve, ki jih proizvajalec postavlja s točno določenim namenom, zaupajmo vanje, saj on svojo talno oblogo v tehničnem smislu najbolje pozna in ve, kaj je potrebno za trajnost in končno zadovoljstvo stranke.

4.         Talne obloge s klik sistemom vgradnje so navadno namenjene za plavajoče polaganje. Polaganje na klik je običajno precej enostavno, zato se ga lahko in z malo orodja ki ga imamo v domači delavnici, lotijo tudi spretnejši domači mojstri. Katero osnovno orodje se rabi za polaganje posamezne talne obloge, boste lahko razbrali iz navodil za vgradnjo.

5.         Sodobne talne obloge postajajo vse tanjše in njihovi sistemi klik spajanja vse bolj minimalni, zato se zahteve po ravnosti in gladkosti tal zaostrujejo. Vgradnja na neravno podlago lahko povzroči, da se spoji hitro poškodujejo in popustijo, pri hoji se lahko sliši škripanje, pogled proti svetlobi izdaja vidno valovitost podlage … 

            Kako merimo ravnost podlage? Če je v navodilih npr. zahteva za ravnost največ 2 mm/m, to kontroliramo tako, da na tla v prostorih polagamo letev (npr. libelo) dolžine vsaj 1 meter in gledamo režo pod letvijo. Vedno merimo režo vmes med dvema vrhoma neravnin oziroma med točkama, na katerih libela nalega na tla. Pri zahtevi 2mm/m je sprejemljiva neravnost 2 mm med dvema vrhoma, ki sta narazen vsaj 1 m, ni pa sprejemljivo, če je ta neravnina večja od 2 mm ali če je razdalja med »hribčki« kjer libela nalega manjša od 1m in neravnina 2 mm ali več. Če so neravnine večje, jih lahko saniramo z brušenjem (hribčkov) estriha ali z izravnalno maso.

6.         Podlaga za talne obloge mora biti trdna. Obstoječe mehke (tekstil, PVC…) ali plavajoče vgrajene talne obloge niso ustrezna podlaga za nove talne obloge. Pod talno oblogo (če jo navodila za vgradnjo dovoljujejo) polagajmo le en sloj podloge, ki ima ustrezno trdoto. Ne vgrajujte npr. podlog za laminate pod vinile (glej navodila za vgradnjo vaše talne obloge).

            Pod talne obloge, ki imajo s spodnje strani že integrirano podlogo, se dodatnih podlog ne daje. Neupoštevanje teh pravil lahko vodi v hitro uničenje spojev, deformiranje plošč talnih oblog in posledično lahko v hitro uničenje talne obloge.

7.         Če je v navodilih za vašo talno oblogo navedeno, da se polaga na polietilensko (PE) folijo, jo brez pomisleka položite na estrih kot prvi sloj. PE folije se ne vgrajuje na lesene podlage (star parket, deske, OSB plošče…). PE folija služi kot varovalo v primeru blagega porasta vlage med celotno življenjsko dobo talne obloge, in ne kot parna zapora v primeru povišane vlage. Pravilno je torej suha podlaga (estrih) + PE folija.

8.         Vlažnost estriha in sušenje po vodni škodi je obsežna in težka tema, ki je obširneje obdelana v posebni temi. Tu podajamo le nekaj nasvetov. V želji po hitri ureditvi prostorov smo lahko prehitri in talno oblogo položimo na podlago, ki se še ni ustrezno osušila. Polaganje na prevlažno podlago lahko povzroči deformacije in trajne poškodbe, v hujših primerih tudi uničenje talne obloge, zato je temu področju treba nameniti zelo veliko pozornosti.

            Suhosti podlage vizualno ne moremo ocenjevati, potrebni so ustrezni merilniki. Profesionalni merilniki so dragi, z njimi običajno razpolagajo polagalci talnih oblog in specialisti za sušenje. V trgovinah lahko kupimo cenene merilnike. Njihova težava pa je v tem, da ne vemo, v kolikšni meri se lahko nanje zanesemo. Napačna ocena vlažnosti nas lahko v obliki poznejših težav drago stane.

            Pri vodni škodi moramo biti pozorni tudi na vlago, ki lahko zaide v globlje dele gradbene konstrukcije in izhaja na daljši rok. S cenenimi merilniki lahko spremljate in beležite spreminjanje vlage s časom. Lahko primerjate izmerjene vrednosti s kakšnim podobnim mestom, ki je suho in ni bilo poplavljeno, vendar pa vsekakor močno priporočamo, da ustreznost suhosti podlage pred pričetkom polaganja zaupate strokovnjaku.

9.         Če so se na estrihu pojavile nepravilnost in razpoke, je prav, da to situacijo pregleda, oceni in po potrebi sanira strokovnjak.

10.         Po odstranjevanju starih talnih oblog, ki so bile lepljene na podlago, lahko na estrihu ostanejo ostanki lepil. Ta lepila je treba v največji možni meri mehansko odstraniti, čeprav je to največkrat težko. Stara lepila imajo namreč lahko kemični vpliv na nove tale obloge, kar lahko povzroči trajne poškodbe nove talane obloge.

              Mehanski postopki odstranjevanja nalepljenih talnih oblog in ostankov lepil se lahko odrazijo v neravnosti in slabši gladkosti površine tudi v globljih poškodbah estriha. Takšne situacije je mogoče reševati z izravnalnimi masami. Dela z izravnalnimi masami se praviloma lahko izvajajo šele po osušitvi podlage. Pri sanaciji z izravnalnimi masami je treba poskrbeti za dober oprijem nove izravnalne mase na stari podlagi ter za kompatibilnost materialov, zato vam priporočamo, da takšno delo prepustite strokovnjakom, ki imajo ustrezno znanje, opremo in izkušnje.

Če strnemo: Pred vgradnjo nujno preberite navodila za vgradnjo konkretnih talnih oblog in jih pri vgradnji dosledno upoštevajte. Dela, meritve in ocene, ki jim nismo kos ali nismo ustrezno opremljeni, je priporočljivo prepustiti strokovnjakom. Pravilni postopki in uporaba ustreznih materialov prepreči škodo, ki se lahko pojavi naknadno. Če želimo dober in trajen končni rezultat, je dobro, da se odpovemo eksperimentiranju in delanju »na pamet« ali po občutku.

Opomba: Nasvet je splošen, podan dobronamerno z namenom pomoči, sloni na omejenih informacijah in predvidevanjih, zato zanj ne moremo prevzeti odgovornosti.